Rokopis izvira iz Rateč na Gorenjskem. Nastal je v drugi polovici 14. stoletja, verjetno okoli leta 1380. Rokopis je najbrž zapisal nemški duhovnik. Zdaj ga hranijo v celovškem deželnem muzeju.
Molitvi očenaš in apostolska vera sta prepis veliko starejših predlog, ki segajo v začetek 9. stoletja, tako da njuna starost ni manjša od besedil v Brižinskih spomenikih. Molitev čaščena Marija je mlajša, saj je v latinščini nastala šele po letu 1000.
Besedilo rokopisa je v gorenjskem narečju s sledovi koroških in dolenjskih narečij. Sledove drugih narečij si lahko razlagamo z dejstvom, da so na Gorenjskem živeli tudi priseljenci iz drugih slovenskih dežel, mogoče pa je to tudi posledica razširjenosti omenjenih molitev po različnih deželah.
Jezikovne značilnosti:
- ozki o-ji so zapisani po gorenjskem izgovoru kot o (gospod),
- namesto jata je pisan gorenjski e (zlega),
- namesto šč se piše š (kršanstvu),
- namesto končnice –o v imenovalniku ednine srednjega spola se piše –u (bogastvu),
- namesto končnice – ega pa beremo –iga (vsemogočiga).
- Veliko je tudi germanizmov: leben – življenje, gnada – milost, žegnana - blagoslovljena.
- Stilna zanimivost je prilastek za odnosnico: kruh naš, očo vsemogočiga (verjetno zaradi vpliva grščine in latinščine).
(Vir: Cekin, I., Levstik, N. Kaj znam za maturo? Zavod RS za šolstvo. Ljubljana, 1997)
Ni komentarjev:
Objavite komentar