Stiški rokopis

Stiški rokopis predstavlja slovenska besedila, ki so nastala leta 1428. Vsebuje štiri besedila v slovenščini: obrazec splošne spovedi, kitica velikonočne pesmi, predprižni klic in molitev k Mariji. Napisana so v gotici. Prvi dve besedili je zapisal neznan cisterijanec češkega rodu. Ostali dve pa je verjetno napisal njegov učenec.
Rokopis danes hranijo v Narodno univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Stiškemu rokopisu z drugim imenom rečemo tudi Ljubljanski rokopis. Je zapis štirih slovenskih cerkvenih besedil in glos, ki so nastali v prvi polovici 15. stoletja v cistercijanskem samostanu v Stični. Besedila so bila zapisana v latinski rokopisni knjigi, ki vsebuje traktat o husitih, besedila pridig in načrte zanje, legende o svetnikih in zglede iz njih, zapiske in dodatke. Na zadnjih straneh je okrog 1428 leta češki pisec zapisal slovensko molitev pred pridigo (predpridižni klic oz. invokacijo k sv. Duhu, Mariji in svetnikom) Milost ino gnada ter Marijino molitev Salve regina (Česčena bodi kraleva). 
Leta 1440 pa je mlajši slovenski pisec ob zaznamku velikonočne nedelje pripisal začetno kitico velikonočne pesmi (Naš Gospud je od smerti vstal) in različici splošne spovedi (Ja se adpovem hudiču). Ker se je pri prepisovanju zmotil, je obrnil list in začel znova. 
V knjigi je še latinsko-slovenski glosarček s sedmimi iztočnicami, ki pomeni začetek slovenskega slovaropisja. 

Stiški rokopis je bil odkrit v Študijski knjižnici za Kranjsko v Ljubljani sredi 19. stoletja. O njem je prvi poročal Fran Miklošič. V celoti ga je z jezikovno analizo objavil Vatroslav Oblak, Ivan Grafenauer pa poudaril njegovo kulturno vrednost. 

Rokopis hrani NUK v Ljubljani.

Stiški rokopis je pisan v okrogli češki bastardi. 
Besedila jezikovno izkazujejo dvojno narečno osnovo: starejša zapisa sta glasoslovno bližje Rateškemu rokopisu, pravopisno in jezikovno pod vplivom češčine (tudi v iztočnicah), mlajša pa dolenjskemu narečju in poznejšemu Trubarjevemu jeziku. 
Obrazec splošne spovedi kaže na povezavo s 3. brižinskim spomenikom, vendar z drugačno slogovno podobo. 
Opazna je motivna podobnost z nemškimi predlogami, verz velikonočne pesmi je večkrat dvodelna dolga vrstica (velikonočni kirielejson).

Vir: iz Wikipedije, proste enciklopedije

Stiški rokopis je drugi najobsežnejši slovenski rokopis. Našli so ga v zbirki latinskih pridig in zgledov za pridige. Napisan je bil okoli 1428 v samostanu Stična. Odkril ga je Miklošič. Danes se rokopis nahaja v NUK-u.

Dva dela rokopisa:

·         V prvem delu (okoli 1420 ga je zapisal nek češki menih) je zapisano dvoje molitev: Milost ino gnada našega gospudi – predprižni klic k sv. Duhu in Čestjena bodi kraleva mati te milosti – molitev k Mariji. Verjetno gre za prepis starejših predlog, saj je napisano v starem češkem rokopisu z nekaterimi češkimi značilnostmi.

·         V drugem delu (okoli 1440) najdemo obrazec splošne spovedi (Jaz se dolžan dam) in prvo kitico ljudske cerkvene nabožne pesmi (Naš gospud je od smrti vstal); tj. prva zapisana pesem v slovenščini.

Jezikovna oznaka:

·         V Stiškem rokopisu je že varianta slovenskega jezika in ne več nekega hipotetičnega alpsko-slovenskega jezika.

·         Pisava je gotica, besedni red se že bliža običajni govorici in ni več tako vzvišen kot v BS (npr. dela satanova (BS)  – huda dela (SR), Gospod sveti (BS) – naš Gospod (SR) …).

·         Nekatere slovenske besede so zapisane kot glose.

·         V drugem delu najdemo številne značilnosti dolenjščine. Veliko je sicer tudi germanizmov in nekaterih čeških značilnosti.

Dolenjske značilnosti:

·         -ej- (dejlam, grejhu)

·         Ozki o zapisan z u (gospud, od buga)

·         Končni o je u